Ya-te-veo.

Ya-te-veo,

drevo ljudožersko.

"Tile so Šiptarji. Poglej, kakšne glave imajo," je navdušen Ižanec, preden jih prehiti po desnem pasu. Členke na desni pesti imam obarvane belo. Čvrsto se držim ročaja ob oknu sovozniških vrat: "Mhm." (Ne pokaži mu strahu! S strahom bližnjega se hrani.) Gledam na cesto in se delam, kot da ni nič, medtem ko drviva po avtocesti z bogve kakšno hitrostjo. "Dvestotka," se - kot bi mi prebral misel - nasmehne voznik, mesar po profesiji in zanimanju, stodvajsetih kilogramov. Soudeleženi v prometu se komaj utegnejo umikat. Smrt še nikoli ni bila tako blizu, ko prehiti po desni še v tretje. Skoraj, čisto malo manjka, da najinega opla kot škarje ne prerežeta zadnji konec tovornjaka in težki motor kombija. (Pizda.)

Zmenjena sva bila deset do šestih. Petek, 6. 3. 2015, se je torej zame začel že ob petih zjutraj. Spal sem bolje kot sem pričakoval zvečer. To pa vsekakor ne pomeni, da bi bilo veselje ob izključitvi budilke in horizontalnem nadaljevanju kaj manjše. Deset čez šest ga kličem, da ga vprašam kje hodi. "Ne da se mi. Ne grem," se pošali. Prezgodaj je za šale. Za njegove šale je vedno prezgodaj. Ali prepozno. Po razburljivi vožnji po avtocesti polni Šiptarjev, preizkusov za živce in slabe energije, ki mu je nikoli ne zmanjka zame, prideva na Unec. Ura je nekje okrog pol sedmih. Ugotoviva, da naju oba tišči srat, da imava še pol ure časa in bi kava z mlekom oziroma čaj zares sedla.

V Rakeku je vse zaprto, kar obvezno poudarijo kletve z vozniškega sedeža. Bencinska postaja v Cerknici. Najprej opravim jaz. Srečava se pri umivalniku. Izmena. Spotoma mi naroči, da bo kavo z mlekom in ene west blue. (Še dobro, da sem šel prvi. Če tale Ižanec kdaj prime krtačo in počedi školjko za sabo, sem Papež.) Skadiva vsak svojo cigareto, nato nadaljujem z nevrotičnim pihanjem v čaj, da se čim bolj ohladi, preden ga zeksam. Ugotoviva, da sva površno razbremenila svoji črevesji, vendar čas ni najin prijatelj: "Greva."

Dvesto metrov pred dogovorjenim mestom mu zazvoni telefon. Ura je sedem. Kliče gospod Komisija: "Kje ste? Iz komisije kličem..." Ižanec odvrne, da bova tam čez minuto, odloži in me pogleda: "Jebem-mu-mater, zakaj je klical mene? Zakaj ni najprej poklical tebe?" Osredotočen na prekinjeno črto sredi ceste mu odvrnem: "Po abecedi grejo. Saj veš - kot v šoli. Jaz sem Velka-vrh, nekje na koncu."

Na makadamskem parkirišču že čaka bel kombi in par osebnih avtomobilov. V krogu so ostali kandidati, komisija pa se drži zase. Profesionalci. Član komisije zabeleži še naju - zamudnika. Minuta čez sedem je. Konvoj osebnih avtomobilov se odpelje za belim kombijem proti gozdu.

Tri četrtinke stoletja strogosti kar sijejo iz obraza najstarejšega člana komisije. Starost je lahko tako nestrpna in zadirčna... Drugi član komisije ima mustaše srednjih let in deluje neomajen zajebanec. Tretji ima bele lase, rahlo rdeč je v faco. Krasijo jo samo kocine iz nosu, sicer je obrit, najbolj negovan obraz izmed trojice. Ima modre, krvave oči. Zdi se mi, da mu veliko pomeni moje malenkostno prikimavanje njegovim vložkom med naštevanjem izločilnih kriterijev in podajanjem navodil brkatega zajebanca, ki se dela loti takoj, ko se kolona ustavi sredi gozda vrh hriba. Preden konča, se vsak kandidat podpiše, nato žrebamo svoja drevesa.

Sprašujem se, če je dvojka moja srečna ali nesrečna številka. Ostali se verjetno sprašujejo podobno, a za svoje cifre. Od komisije si sposodim gozdarsko čelado, motorno žago in škornje s protiurezno zaščito. Primerne hlače za sečnjo mi je posodil bratranec in sem jih imel že na sebi, tako da sem kmalu nared. V polni opremi se odpravimo z gozdne poti po skalnatem terenu našim smrekam naproti. "Enka, dvojka in trojka za menoj. Ostali počakajte tukaj," ukaže brkač. (Se je že začelo. Pizda.) Ob treh zjutraj je veter še podiral drevesa. Upal sem, da bo ostal in bomo morali prestavit termin, vendar je od njega ostal samo šepet: "Ya te veo. Ya te veo... Veo." Nekdo izmed trojice branikov nacionalne poklicne kvalifikacije: "Drevo številka 2. Najprej določi težišče drevesa in kam ga boš podrl." (Prvi izločilni kriterij. Če narobe določim težišče drevesa, pogrnem. Zares se je začelo.)

Hrust Valter gre za mano z metrom zapičenim v deblo mojega drevesa. 15 metrov stran zapičim količek. Naslednji izmed izločilnih kriterijev je, da drevo pade več kot 2 metra desno ali levo od prekletega količka, posprejanim, da se kar najbolje vidi. Jeba je, ker mi številka 2 visi nazaj in vstran. Težje je podreti v nasprotno stran od tiste, kjer je težišče drevesa, saj ga lastna teža vleče v nehvaležno stran.

Med sekiro in menoj leži hlod, ki je na sredi dvignjen od tal. Preskočit ga moram, da pridem do sekire v najkrajšji razdalji. Preskočim ga. Obrnem se, da s sekiro v roki ponovim postopek. S škornjem zadnje noge se zataknem ob hlod in se zložim po tleh kolikor sem dolg in širok – direktno pred komisijo! Par metrov stran gledam rdečenje Valterjevih lic, ko se drži za glavo in slabo zadržuje smeh. (Gospod Valter, mislim, da mi niste več tako všeč kot pred minuto.)

Ugotovitve in oceno težišča odobrijo. Tisti s kosmatimi nosnicami pa mi mimogrede namigne, da je tudi na drugi strani drevesa vlaka – pot po kateri traktorist vlači hlode iz šume - zato izpulim količek in ga odnesem na drugo stran. Primem husqvarnino motorno žago. Na tečaju sem se učil z žago drugega tipa. Motorkino črpalko za gorivo napumpam trikrat, nastavim stikalo in ventil. Nekajkrat potegnem zaganjač. Nič. Hrust Valter mi priskoči na pomoč. »Najprej je treba znat zagnat motorko!« izkoristi priložnost gospod Komisija, tisti zajeban z brki namreč. 

Prej padec pred komisijo in zdaj tole z vžiganjem me nasiči z obupom. Vse se mi zdi absurdno in če bi bil pogumen mož, bi vse skupaj poslal v tri krasne in šel k avtu počakat Ižanca, da se skupaj odpeljeva proti domu. Opazim, da je komisija vmes izginila. Odkrijem jih pri enki - smreki, ki jo bo obdelal Ižanec.

Brezbrižnost. Vzamem si čas. Naredim izsek, se spomnim, da sem si vmes premislil in podiram v smeri težišča, zato poglobim izsek. (Moral bi izoblikovat trikotno ščetino in merit bolj v levo, ker je drevo rahlo nagnjeno v desno stran. Naj pade desno od količka, če hoče. Z zasekom se ne mislim več ubadat, zato sporočim komisiji, da sem končal. Naj pridejo ocenjevat podžagovanje, če jim bo ravna ščetina všeč ali ne!)

Ižanec me prehiti. Medtem ko se ukvarja s svojo enko, moram bit na varni razdalji, precej stran od svoje smreke. S kandidati, ki čakajo na svojo priložnost, opazujemo in komentiramo dogajanje. Veter se je okrepil. Enko vztrajno nagiba vstran. Moj šofer je tik pred koncem. Naganja drevo - kot pravi stroka. S ploskim delom sekire nabija kline v vodoravno zarezo debla. Glasno se zasliši pokanje drevesnega tkiva. Enka pade nekam po svoje, vsaj devetdeset stopinj od zadane smeri. (Prekleti veter.)

Območje dvojke se je sprostilo. Nevarnosti ni več. Vrnem se na svoj položaj in počakam. (Če ne pride komisija k dvojki, pride pa dvojka h komisiji! K sreči so prišli prej.) Brezbrižnost ostane, ko stojijo okrog in mi gledajo pod prste. Pozorni so na najmanjše podrobnosti. Tisti s kosmatimi nosnicami me vmes opozori, da moram nosilni ročaj ovit s palcem. (Opozorilo vredno manjše napake. Jebi ga. Nič izločilnega.)

Drevo mi prelomi količek. (Bull's-eye!) Vsi trije iz komisije merijo štor z vseh strani. Zajebani brkač mi nekaj razlaga. Poslušam njegov glas, vendar se zvočno valovanje ne pretvori do konca. Ne dojemam in ne občutim ničesar. Le nemo zrem v ksiht s premikajočimi se usti pod mustaši srednjih let.

Hlod je bilo treba obvejat in razrezat na točno določene dolžine. Pri tem me ovira in usmerja tečnoba sivobrada. Mimo odhajajo padli kandidati in mi razlagajo razloge za svojo nesrečo. Na koncu mi je tisti prijazni s kosmatimi nosnicami postavil štiri vprašanja. Odgovarjal sem po kmečko. Zdi se mi, da je bil skoraj preveč vesel, ko mi je razlagal odgovore na pravilen način, kot so navedeni v skripti. 

Vsi so mi čestitali. Nisem počakal, da bi izvedel, če je od sedmih kandidatov naredil tudi poba iz Idrije, ali pa sem bil edini na novo kvalificirani gozdar. Zelo se mi je mudilo neznano kam - skoraj bi stekel iz gozda. Veter si je opomogel.